Starodavna religija naših prednikov





Naš narod si lahko predstavljamo kot mogočen Hrast, ki je že pred davnimi časi vzniknil iz evropskih tal, naša kultura, tradicije in običaji pa ga povezujejo v celoto. Mi smo le majhen del tega mogočnega drevesa, le krošnja, ki se širi iz starodavnega debla kulture, tradicij in krvi, ter predstavlja sedanjost, oziroma danes živeči del naroda. Največji del te narodne celote našega ljudstva pa predstavlja preteklost in vse neštete generacije naših prednikov, ki so živele pred nami. V ta del ne prištevamo le generacij, ki so živele od razvoja slovenskega naroda, od začetkov prve slovenske države Karantanije, ali od prvih pojavov slovanske etnične skupine, temveč spadajo sem tudi vse generacije pred tem, ki segajo nazaj do meglenih začetkov zgodovine starodavnih Indoevropejcev oziroma Arijcev iz katerih so se kasneje razvile različne etnično kulturne in jezikovne skupnosti Evrope, med njimi seveda tudi naš slovenski narod s svojo lastno, edinstveno identiteto.

Tisti del indoevropejcev iz katerega so nastala slovanska ljudstva, kasneje pa tudi Slovenci, je prav tako del te celote kot tudi še naši nerojeni potomci in prihodnje generacije, ki predstavljajo tretji del našega naroda in seveda tudi njegovo prihodnost. Mi smo le člen v verigi, ki se vije nazaj v globine preteklosti ter se bo, če bomo ohranili naše tradicije in kulturo, predvsem pa našo kri, vila s prihodnjimi generacijami še naprej v času, ko bomo mi že dolgo ležali v hladni zemlji.

Kri in tradicija sta najdragocenejša darova naših prednikov, vendar pa smo ju mi dobili le v varstvo. Zato je naša največja dolžnost da ju, ko pride čas predamo naprej našim potomcem, saj poleg rasnih karakteristik, ki si jih delimo z drugimi Evropejci, ravno tradicija in kultura združujeta narod v celoto in predstavljata mogočno deblo, katerega korenine segajo globoko v zemljo h grobovom naših prednikov, na vrhu krošnje pa kot novi poganjki rastejo mlade generacije tega ljudstva.

Tradicije, običaji in verovanja prednikov so odraz duše našega naroda in tudi naše rase, saj si veliko običajev in verovanj delimo tudi z drugimi belimi narodi. V starodavnih religijah Evropejcev, ter v mitih, pripovedkah in zgodbah naših prednikov se skrivajo globlji pomeni, ki nas učijo o tem kako so doživljali svet okoli sebe, kakšen je bil njihov odnos do narave in do drugih živih bitij, ter kakšne so bile njihove vrednote in na čem so temeljile. Starodavna vera naših prednikov nam poleg tega pokaže predvsem tudi kako so doživljali same sebe v tem ogromnem svetu, ki so mu gospodovale sile narave in kako so razlikovali dobro od zlega, pravilno od napačnega. Torej nam naša starodavna religija, danes imenovana »rodnoverje«, poleg njihovih verovanj razkriva tudi moralni karakter naših prednikov na katerem temeljijo mnoge naše še danes žive tradicije in običaji.

Ljudske pripovedke, miti o starodavnih bogovih, razne zgodbe in pravljice v katerih nastopajo razovrstna magična bitja so ubistvu le prispodobe za katerimi se skrivajo nasveti, ki so nam jih v takšnih oblikah zapustili naši predniki. Mit je pravzaprav nekaj kar se ni nikoli zgodilo, obenem pa se vedno znova ponavlja skozi zgodovino. Zato lahko s pravilnim razumevanjem mitov in ljudskih pripovedk razberemo kaj nam naši predniki svetujejo v določenih situacijah v katerih se lahko znajde vsak posameznik, ter kako naj ravnamo, ko se znajdemo na življenskih razpotjih. Skozi mite in pripovedke nam na podlagi svojih lastnih izkušenj glasovi iz daljne preteklosti svetujejo za katero pot naj se odločimo.

Naši predniki so se ravnali predvsem v skladu z naravo, kar se odraža tudi v rodnoverju, ki je ubistvu religija utemeljena na naravnih zakonih, kjer bogovi in božanstva predstavljajo različne sile narave. Najvišje slovansko božanstvo je bil vseprisoten Rod, stvarnik našega sveta in celotnega kozmosa, vir vsega življenja. Poleg tega mogočnega božanstva, ki predstavlja samo življenjsko silo in voljo, je bil glavni bog naših prednikov Svarog, bog vseobsegajočega, pa vendar nedosegljivega neba in sonca, vira življenja na našem svetu. Rod naj bi potem, ko je ustvaril naš svet, prepustil Svarogu nadaljnje oblikovanje Zemlje, zato je bil Svarog verjetno tudi zaščitnik kovačev in ostalih rokodelcev.





Treba je omeniti, da nekateri viri na Rodovo mesto postavljajo Svaroga, medtem ko Roda postavljajo v še globoljo preteklost kot eno starejših božanstev. Ko govorimo o Rodu je treba omeniti tudi z njim povezane Rojenice, ki naj bi podobno kot germanske Norne vsakomur ob rojstvu napovedale njegovo usodo in smrt. Sicer se kljub temu naši predniki niso vdajali v usodo, ki v njihovem vsakdanjem življenju ni igrala velike vloge. Verjeli so, da vsakega izmed nas čaka vnaprej določen konec, do katerega pa vodijo mnoge poti. Svarog naj bi bil tudi gospodar vseh drugih bogov, en obrat Svarogovega kolesa pa naj bi označeval eno leto, kar je seveda jasna povezava med tem božanstvom in soncem. Medtem, ko je Svarog vladal predvsem višjem, nam nevidnem nebu in je s pomočjo kozmičnega zakona znanega kot »Prav« upravljal z našim fizičnim otipljivim svetom »Javom« in z svetom mrtvih oziroma nesnovnim svetom »Navom«, je bil vladar nižjega, vidnega neba eden najbolj mogočnih in med vsemi Slovani razširjenih bogov, gromovnik Perun, ki je tako kot germanski Thor s katerim sta si zelo podobna, bog groma in vremena. Perun je obenem tudi zaščitnik bojevnikov in branitelj pravice. Oborožen je s sekiro iz katere bliskajo strele, ko tolče po sovragih, tatovih, lažnjivcih in prisegolomcih. V starih kronikah je zapisano, da so nekateri Slovani ob sklepanju premirja prisegali prav na Peruna in pa na še enega znanega slovanskega boga Velesa.

Velesu se v naši stari veri pripisujejo mnoge različne lastnosti in funkcije. On naj bi bil bog živine ter živali nasplošno, bog bogastva, zaščitnik gozda, povezan pa je tudi z mrtvimi in s podzemljem. V glavnem slovanskem mitu se Perun bori z Velesom, saj naj bi le ta enkrat ukradel živino, drugič pa ugrabil Perunovo ženo ali sina. Gromovnik tolče po Velesu s strelami, ta pa spreminja oblike, dokler se ne spremeni v ogromno kačo. Tu spet vidimo podobnost s skandinavsko staroversko religijo, kjer se gromovnik Thor bori z ogromno kačo Midgarda, Jormungandom. Korenine obeh mitov pa lahko iščemo v arijskem vedizmu, kjer zmaj ali kača po imenu Vritra zaustavi tokove rek in tako povzroča sušo oziroma »ukrade« vodo, dokler ga bog dežja in groma Indra, eden najpomembnejših vedskih božanstev, ne porazi v boju in tako vrne vodo ljudem. Boj med Indro in Vritro je tako kot mnogi drugi miti stare arijske vedske religije arhetip kasnejših mitov različnih evropskih ljudstev, kar dokazuje naše skupne korenine in izvor. Preden smo postali Slovani, Kelti, Germani, Romani...smo bili vsi Indoevropejci. Naše vrednote, dojemanje sveta, običaji in tradicije izhajajo iz enega arijskega izvira, iz naše rasne duše. Ravno v današnjih časih, ko se beli narodi soočamo z istim problemom izgube lastne kulture, tradicij in vrednot v multikulturnih eksperimentih za katerimi stojijo neke tuje sile, ki želijo zavoljo lastnih sebičnih interesov izbrisati našo identiteto je pomembno, da se Evropejci tega zavedamo.

Medtem, ko v starodavnem vedskem, kasneje hindujskem mitu ljudem naklonjeno božanstvo vrne vodo, se v slovanskem mitu Perun bori, da bi ljudem vrnil živino, rešuje svojega sina Jarila, božanstvo vegetacije, rasti, plodnosti in pomladi ali pa svojo ženo boginjo Mokoš, znano kot zaščitnico žensk in materinstva, prav tako povezano s plodnostjo in tudi z vodo. V skandinavskih in germanskih mitih pa se Thor bori z svetovno kačo Jormungandom, ki prebiva v skrivnostnih globinah morja. Torej, v prvem mitu se bog Indra bori proti Vritri oziroma suši, v drugem Perun vrača ljudem živino ali pa rešuje božanstva povezana z ponovnim prebujanjem narave, v tretjem pa se Thor bori proti kači, ki prebiva v globokih morjih. V vseh treh primerih spremljamo boj ljudem naklonjene sile, ki se bori proti slabim in nevarnim naravnim pojavom, razlika je le v prostoru in času. Prvoten mit je najverjetneje nastal, ko so se arijska plemena iz ruskih step začela razseljevati tako v Evropo kot tudi v Indijo, kjer so se velikokrat na svoji poti znašla v peščenih in suhih predelih brez vode, saj je mit o Indri in Vritri nastal ravno v Indiji. Slovanski mit odraža življenje naših prednikov, katerim so velikokrat grozile hude zime in z njimi pomankanje hrane, smrt živine in splošna beda med ljudmi. Skandinavski vikingi pa so bili seveda znani morjeplovci, zato je bilo razburkano viharno morje za njih stalna nevarnost in grožnja. Poleg tega, da se Indra bori proti suši, Perun, da bi vrnil ljudem pomlad, toploto in živino, Thor pa proti kači, ki predstavlja razburkana viharna odprta morja, gre tudi za splošno borbo med redom in kaosom oziroma za borbo, ki so jo naši predniki vedno znova doživljali v enkrat topli, prijetni in prijazni, drugič pa mrzli in okrutni naravi. Thor je bil znan kot zaščitnik preprostih ljudi in kmetov, Perun kot varuh zakonov pravice in reda, Indra pa kot božanstvo, ki daje vodo. Ti bogovi so torej personifikacija ljudem prijaznih in naklonjenih sil narave, medtem ko predstavljajo njihovi nasprotniki destruktivne sile narave kot so suša, smrtonosni viharji ali pa zima. V primeru slovanskega mita in Velesa je treba poudariti, da gre Mokoš, ki je v mitu tudi personifikacija narave z njim včasih prostovoljno v podzemlje, kar je označevalo čas kratkih dni oziroma mračni del leta. Za razliko od Vritre ali Jormunganda, Veles sicer ni bil slabo ali negativno božanstvo in je imel tudi veliko pozitivnih funkcij, vendar pa v tem mitu ravno zato, ker je povezan z gozdovi, torej z velikokrat nevarno divjino in s podzemljem, oziroma svetom mrtvih, predstavlja to bolj temno, ljudem neprijazno in kaotično stran narave.







Ti trije miti so le primer, ki prikazuje povezanost naših starih evropskih religij, vrednot, tradicij, in kultur. Podobni primeri sorodnih mitov, pripovedk in božanstev se najdejo v vseh verovanjih evropskih ljudstev, cilj tega članka pa je predvsem spodbuditi bralca k nadaljnem raziskovanju naše veličastne preteklosti in čarobnega sveta naše predkrščanske religije. Sledi kratek opis nekaterih drugih bogov in boginj slovanskega sveta ter verovanj naših mogočnih prednikov, za več informacij pa se lahko bralec obrne na mnoge spletne strani, ki so v popolnosti posvečene tej temi ali pa povpraša v najbližji knjigarni za izbor knjig na temo slovanske mitologije. Prav tako bodo tudi na tej spletni strani redno objavljani novi članki in eseji, ki bodo bolj podrobno obravnavali posamezna božanstva, verovanja naših prednikov in povezanost našega naroda in naše rase s starodavnimi religijami, ki ne izhajajo iz nekih nam tujih in oddaljenih krajev, temveč iz naše rasne duše.

Še eno pomembno božanstvo Slovanov je bil Svetovid, bog s štirimi glavami, ki gledajo vsaka na eno stran sveta. Od tod tudi njegovo ime, saj Svetovid vidi vse kar se dogaja na svetu obenem pa pozna tudi vso preteklost, sedanjost in bodočnost. Svetovid je bil posebej čaščen pri baltskih Slovanih, njegovo svetišče Arkona na otoku Rujen v Baltskem morju (danes Rugen v Nemčiji) pa je bilo eden glavnih centrov severnih Slovanov. Tja so mnoga slovanska ljudstva prinašala darove in žrtve temu bogu, ki je bil v svetišču upodobljen kot mogočen štiriglavi idol, ki drži v desni roki pivski rog v levi pa lok, kar nakazuje da je bil Svetovid tako bog bitke in vojne kot tudi bog plodnosti, za prebivalstvo tega otoka pa je bil kot njihovo glavno božanstvo tudi bog svetlobe in sonca. Tu je treba omeniti, da so zaradi oddaljenosti in velikega območja na katerem so živeli, ter zaradi pomankanja medsebojnih stikov in neodvisnosti plemenskih skupnosti, stari Slovani velikokrat častili ista božanstva pod drugim imenom, ali pa so nasprotno, istim bogovom pripisovali različne funkcije in lastnosti. Medtem, ko naj bi bil na vrhu »slovanskega olimpa« Svarog, nad njim pa vseprisotno božanstvo Rod, so različne skupnosti smatrale različne bogove za svoje zaščitnike in s tem tudi za njim najpomembnejša božanstva. Poleg tega so naši predniki kot bojevniško ljudstvo praktično vse bogove, poleg njihovih edinstvenih lastnosti, smatrali tudi za vojna božanstva, zato so si večino bogov vedno predstavljali s takšnim ali drugačnim orožjem, vendar pa se je moč te bojevniške lastnosti razlikovala glede na božanstvo, torej nekatera so bila popolni bogovi vojne, medtem ko je bila pri drugih ta funkcija manjša. To, da so slovanski bojevniki Svetovidu darovali eno tretjino plena vsakič, ko so se vračali iz vojnih pohodov nam govori, da je bila pri njem ta funkcija visoka. Vendar pa je bil Svetovid tudi pomemben bog plodnosti in bogastva, kar lahko razberemo iz dveh običajev, ki sta potekala enkrat na leto, ko je bilo prirejeno slavlje v čast tega božanstva. Na tem slavju je žrec ( ime za slovanske svečenike) vzdignil rog iz desne roke velikega idola, ki je bil poln medice in vina, ter ocenjeval gostoto pijače. Če je ocenil, da je rog bolj poln je to pomenilo izobilje v naslednjem letu, v nasprotnem primeru pa naj bi nastopilo pomanjkanje. Za tem je svečenik dvignil rog k ustom idola, mu simbolično ponudil pijačo, ter začel prizivati mogočnega Svetovida naj v naslednjem letu njegovemu ljudstvu in domovini prinese čim več sreče, bogastva in zmag. Sledil je drug običaj, ki je izgledal tako, da se je žrec skril za velik kolač, ki so ga postavili pred idola, ter začel ljudstvo spraševati ali ga lahko vidijo. Če ga ljudstvo ni videlo je to zopet lahko pomenilo, da bo leto uspešno in polno izobilja, v nasprotnem primeru pa jim je grozila lakota. Pomen tega božanstva kot obenem dobrega boga plodnosti in bogastva in besnega boga vojne se nam razkrije tudi v tem, da drži v desni roki rog izobilja namenjen svojemu ljudstvu, v levi roki pa ima orožje, včasih lok, drugič pa veličasten meč, ki je bil kot eden njegovih predmetov postavljen poleg idola v svetišču, ter se z njim bori proti vsem sovražnikom slovanskega rodu. Med njegovimi predmeti v svetišču je bilo tudi sedlo, saj se je verjelo, da ponoči Svetovid zajaha svojega konja, belega vranca, ter z njim lovi sovrage slovanskih ljudstev. Vojna narava tega božanstva, kot tudi njegova moč, da pozna bodočnost, sta prišli do izraza tudi v tem, da so s pomočjo belega konja, za katerega se je verjelo, da je sam konj Svetovida, pred vsakim vojnim pohodom postavili kopja, ter glede na to s katero nogo jih bo konj prestopil napovedovali izid bitke. V Helmoldovi kroniki lahko beremo, da so Svetovidu žrtvovali tudi ljudi, vendar pa so ti podatki iz kronik, ki opisujejo stare Slovane vprašljivi, saj so bili njihovi avtorji krščanski misijonarji, ki so želeli prikazati naše prednike kot brezbožne divjake, ter so bili že zato, ker so jih Slovani kot glasnike tuje vere, ki želijo uničiti njihovo kulturo, tudi napadali in preganjali, do njih sovražno nastrojeni.

Otok Rujen je bil v 12. Stoletju eden glavnih trgovskih in verskih centrov Slovanov, dokler ga ni leta 1168. po mnogih napadih in vojnah med Rujani in Danci zasedel danski kralj Valdemar, ki je izropal in uničil Arkono , idol mogočnega Svetovida pa je bil razsekan in zažgan. Takšno žalostno usodo je že pred Arkono doživelo tudi mesto Retra, ali Radigošč ( danes Mecklenburg v Nemčiji), ki je bilo, preden je bilo leta 1068. zavzeto in uničeno, med 10. in 11. stoletjem pomembno politično, trgovsko in versko središče baltskih Slovanov. V Retri je bilo prav tako pomembno svetišče, ki naj bi bilo posvečeno bogu Radegostu, po katerem se je imenovalo tudi to mesto, prav tako pa njegovo ime, tako kot v primeru Velesa, Peruna in Triglava, najdemo v mnogih toponimih širom slovanskih dežel. O tem božanstvu se ni ohranilo veliko podatkov, povezano naj bi bilo prav tako z vojno, izobiljem in živino, njegovo ime pa nam govori, da je bil Radegost tudi bog gostoljubja. V njegovem svetišču so stali idoli mnogih bogov s čeladami na glavah ter z meči, sekirami in koplji v rokah, kar zopet dokazuje bojevniški duh naših prednikov, ter vojno naravo vseh njihovih bogov. Eden izmed pomembnih idolov v tem svetišču je bil tudi kip Svarožiča, zaradi česar so nekateri viri domnevali, da sta Radegost in Svarožič isto božanstvo, vendar pa žal zaradi pomankanja podatkov o tem, tako kot tudi o mnogih drugih stvareh naše stare vere, danes ne moremo biti prepričani. Svarožič naj bi bil sicer sin Svaroga, bog svetlobe in ognja, po nekaterih prepričanjih pa naj bi bil to naziv, ki se je uporabljal za vse bogove, saj naj bi bili vsi bogovi sinovi Svaroga, kar se sklada predvsem z viri, ki postavljajo Svaroga na mesto vseobsegajočega Roda, ki je izvor vsega življenja in energije v kozmosu. Možno je tudi, da je Svarožič pravzaprav le pomanjševalnica za Svaroga samega, ki se kot prispodoba sonca vsakič znova rodi na zimski solsticij kot mlad bog. To je bil za naše prednike čas, ko so praznovali zmago svetlobe nad temo in dneva nad nočjo, začetek ponovnega ciklusa v naravi ter rojstvo novega sonca, ki so mu s prižiganjem ognjev pomagali, da pridobi svojo staro moč in toploto. Zimski solsticij je bil eden najpomembnejših praznikov starodavne Evrope, ki sega v globine naše skupne preteklosti in ga je Cerkev po svojem triumfu nad avtohtonimi religijami Evrope preprosto prevzela, ter se je tako ohranil pod masko krščanstva, vendar pa je večina teh običajev in tradicij, ki jih slavimo in spoštujemo tudi danes še iz starodavnih časov pred prihodom križanega boga. To lahko v slovanskih deželah vidimo že po imenu Božič, ki je pravzaprav le pomanjševalnica za besedo bog, torej mlad ali majhen bog, le da je Cerkev na mesto boga svetlobe in sonca postavila na njegovo mesto svojega »odrešenika«. Tudi ostali božični običaji, kot je naprimer postavljanje in okraševanje jelke, so popolnoma rodnoverni in že po svoji naravi tuji vsaki religiji, ki je nastala v kamnitem, peščenem, puščavskem okolju brez gozdov. Možno je, da se je v religiji naših prednikov s časom iz mladega Svaroga razvilo samostojno božanstvo Svarožič, njegov sin, ki je bil bog svetlobe in ognja na Zemlji, medtem, ko je njegov oče sijal na naše prednike z neba.





Ko govorimo o Svarogovih sinovih, je treba izpostaviti še eno božanstvo, Dajboga, ki naj bi bil prav tako bog ognja in sonca, ter je po nekaterih virih njegov najstarejši sin. To božanstvo je v nekaterih starih zapisih povezano tudi z dežjem, od koder prihaja njegovo drugo ime Daždbog, zabeleženo pa je, da so njegova imena tudi Svarožič in Radegost, kar zopet napeljuje, da gre morda za eno in isto božanstvo, oziroma, da so naši predniki to božanstvo poznali pod različnimi imeni. Dajbog je sicer kot nam govori ime, božanstvo »ki daje«, torej božanstvo, ki obdaruje ljudi, kar spet nakazuje na njegov sončni karakter, saj je to božanstvo, ki daje ljudstvu sončno svetlobo, glede na njegovo drugo ime Daždbog, pa tudi božanstvo, ki daje dež. Zato je nedvomno, da je bil Dajbog eno izmed glavnih božanstev starih Slovanov, saj je dajal našim praočetom tako svetlobo in toploto kot tudi vodo, torej dve stvari, ki omogočata življenje na Zemlji. Tudi med idoli starodavnih bogov in boginj, ki jih je dal postaviti v Kijevu knez Vladimir, vladar Kijevske Rusije, preden je sprejel krščanstvo, je stal poleg Peruna, Mokoši, Velesa in drugih bogov Dajbog, kar je še en dokaz, da gre za mogočno in pomembno božanstvo slovanskih ljudstev.

Še en mogočen in pomemben bog naših prednikov je Triglav, troglavi bog vojne. Njegove tri glave simbolizirajo njegovo vladavino nad vsemi tremi svetovi: Nebeškim, zemeljskim in podzemnim. Zaradi njegovega gospodovanja nad vsemi tremi svetovi obstajajo trditve, da predstavlja Triglav v resnici tri glavna božanstva. Ta božanstva so v raznih zapisih in rekonstrukcijah naše stare vere različna, vendar pa lahko vzamemo za primer Svaroga kot vladarja nebes, Peruna, ki vlada zemlji, ter Velesa kot podzemnega boga. Primer trojstva, ki ga vidimo v Triglavu je prisoten tudi v kasnejšem krščanstvu, prav tako pa ga najdemo že v arijskem vedizmu, temelju vseh evropskih rodnovernih religij. Triglavu je zelo podobno vedsko in hindujsko božanstvo Trimurti, ki prav tako združuje tri različna božanstva, le da ne gre za vladanje trem svetovom, temveč za stvaritelja, čuvaja ali hranitelja, ter uničevalca. Vsi trije bogovi imajo svojo vlogo v kozmosu, ter v ciklični naravi le tega, v katero so verjeli starodavni Arijci in jo najdemo tudi v naših evropskih religijah. Tudi v tem primeru gre za eno božanstvo, ki je stvaritelj oziroma gospodar nebes in kozmosa, za drugo, ki upravlja in čuva naš svet oziroma Zemljo, ter za uničevalca povezanega z podzemljem, smrtjo ter destruktivnimi silami narave. Več podrobnosti o tem lahko bralec prav tako najde v večini bolj obširnih knjig in spletnih strani na temo slovanske mitologije.

Tako kot Svetovid, je imel tudi Triglav svoje znano svetišče med baltskimi in polabskimi Slovani, in sicer v Ščečinu ( Szczecin), ki se nahaja v današnji Poljski. Triglav je bil tudi zaščitnik in glavno božanstvo tega mesta, v njegovem svetišču pa so stali njegovi pozlačeni idoli s prevezami čez oči, saj naj bi le te imele zastrašujočo in nevarno moč. V življenepisu škofa Otona Bamberškega, ki je dal kasneje v času pokristjanjevanja Triglavovo svetišče podreti, pa je zapisano, da je imel bog prevezane oči, ker ni želel videti grehov in zločinov ljudi, katerim je bil sicer zelo naklonjen. Triglav je imel tako kot Svetovid, poleg vojnega tudi prerokovalni karakter. Tako kot na otoku Rujan, so v Ščečinu žreci skrbeli za konja, v tem primeru črnega vranca, za katerega se je verjelo, da je sam konj Triglava, in prav tako so s pomočjo te živali svečeniki napovedovali izide bitk in vojnih spopadov. Pred konja so položili devet bojnih kopij ter ga zatem trikrat prepeljali čez. Če se konj ni dotaknil kopij so se lahko veselili zmage in obilja plena, v nasprotnem primeru jim je grozil poraz. Troglavi bog vojne je bil splošno znano božanstvo med takratnimi Slovani, ter je užival globoko spoštovanje naših prednikov, kar nam govorijo mnogi toponimi v današnjih slovanskih deželah, med drugim seveda tudi naš najvišji alpski vrh.





Bog Jarilo, ki se kot smo videli pojavlja tudi v vlogi gromovnikovega sina, je božanstvo vegetacije in plodnosti. Po hudi zimi prinaša naravi ponovno prebujanje in pomlad, nam Slovencem pa je znan iz ljudskih pesmi kot Zeleni Jurij. Prav tako v slovanski religiji nastopa v vlogi boga vojne, verjetno zato, ker je bil začetek pomladi tudi čas za nove vojne pohode. Znan je bil tudi kot Jarovid, Gerovid, Rujevid in Porevid, vendar pa ima pod temi drugimi imeni predvsem vojni in bojevniški karakter saj ga nekatere stare kronike opisujejo kot identičnega rimskemu bogu vojne Marsu. Božanstvo, ki je prav tako povezano s pomladjo ter s svetlobo, vedrino in z vedrimi meseci v letu je boginja Vesna. Karakter te boginje je razviden že iz njenega imena, ki izhaja iz staroindijske besede »vas«, kar pomeni vedrino, jasnost, svetlobo in je še ena izmed mnogih povezav slovanske religije s starodavnimi Arijci. Vesna je tudi boginja plodnosti, je zelo naklonjena ljudem z njo pa prihaja novo prebujanje narave, ravno tako kot pri Jarilu. Druga božanstva povezana z Vesno so tudi Živa, Diva in Devana, ki predstavljajo verjetno isto boginjo z drugim imenom, kar je bilo pri naših prednikih, kot smo že videli, precej pogosto. Tako kot Vesna tudi Devana prinaša svetlobo, toplino in ponovno rast, poleg tega pa je po nekaterih virih tudi boginja lova. Devana je tudi boginja plodnosti, to funkcijo pa ima tudi Živa, ki je sodeč po slovanskem izročilu naučila naše prednike orati, ter pasti živino. Živa je bila za nekatere Slovane boginja narave in življenja, kar je razvidno že iz njenega imena. Ko govorimo o boginjah pomladi in plodnosti je treba omeniti tudi boginjo Lado o kateri se je ohranilo manj podatkov, zato ni jasno ali je to le še eno ime za Vesno, ali pa gre za posebno boginjo lepote in ljubezni, ki je verjetno podobna skandinavski Freyji. Popolno nasprotje od Vesne je Morana, boginja zime in smrti. Kot predstavlja Vesna jasnost, svetlobo in toplino, predstavlja Morana bolj destruktivne naravne sile, ki se pojavijo v mrzlih in temačnih zimskih dneh, ter bi lahko v primeru, ko je Triglav prikazan kot trije različni bogovi, vsak s svojo funkcijo, predstavljala božanstvo destrukcije, ki vlada podzemlju. Vendar pa kljub njeni kruti in neprijazni naravi Morana ni veljala za zlobno, vsaj ne v smislu, kot ga razumemo danes pod to besedo, saj so naši predniki razumeli, da so tako pozitivni kot tudi negativni naravni pojavi del raznolike, vendar pa iste celote, katere del smo tudi mi sami. Za razliko od modernega človeka so se naši predniki zavedali, da človek ni nad naravo, temveč je kot vsa druga živa bitja podložen njenim zakonom, katere mora upoštevati ter se jim prilagajati, če hoče preživeti. Morana je bila tudi boginja noči, njena vladavina pa se je pričela jeseni ko dnevi postajajo temačni in mrzli, ter je trajala celo zimo do pričetka pomladi, ko je po starih verovanjih na krilih vetrov boga Striboga prispela v deželo pomlad oziroma boginja plodnosti, mladosti in svetlobe Vesna. Stribog je bog vetrov, ki naj bi bili njegovi vnuki in tudi rečnih tokov, prav tako pa je bil povezan tudi z zimo, mrazom, ledom, hladnimi vetrovi in neurji. Njegovo ime izhaja najverjetneje iz indoevropske besede »sreu«, kar pomeni tok oziroma rečna ali zračna »struja«, kar nam jasno kaže naravo tega božanstva, kot boga vetrov in rek. Eno izmed pomembnih božanstev naših prednikov, predvsem žensk, je bila boginja Mokoš, ki smo jo že srečali v glavnem mitu kot ženo gromovnika, ter prispodobo za naravo samo, sicer pa je bila predvsem zaščitnica žensk, mater, materinstva ter ženskih opravil v hiši, predvsem tkanja.

Eno misteriozno božanstvo, ki je med tem mnoštvom bogov in boginj, kateri posedujejo tako dobre kot tudi slabe lastnosti izključno slabo, je Črnobog. Tudi o njem se je ohranilo zelo malo podatkov, vendar naj bi po starih zapisih Slovani verjeli, da od njega prihaja vse zlo. On stoji sam nasproti vseh drugih bogov, ki so bili naklonjeni našemu rodu, ter je edini bog, ki naj bi bil vir zla. Seveda smo omenili tudi Morano kot boginjo z za ljudi destruktivnimi lastnostmi, vendar je ona pač boginja, ki predstavlja le bolj mračen in temen del leta in ne neko božanstvo, ki bi bilo samo po sebi zlo. Črnobog je po nekaterih virih gospodar podzemlja in bog mrtvih. Kot smo videli, so to funkcije s katerimi je povezan tudi Veles, kar je verjetno spet le posledica pomanjkanja podatkov o naši stari veri in pa tudi dejstvo, da so se verovanja med slovanskimi ljudstvi razlikovala, saj naša vera ni imela tako dodelane enotne strukture kot jo imajo neke druge religije, kar pa je bilo značilno za tista ljudstva Evrope, ki so živela na velikih območjih, velikokrat brez medsebojnih stikov. Najverjetneje je bil črni bog za naše prednike, ki so v vseh božanstvih videli sile narave, le skupek vseh slabih stvari s katerimi so se soočali v starodavnem svetu v katerem so prebivali. Poleg Črnoboga poznamo tudi Beloboga, njegovega večnega nasprotnika in silo dobrega, vendar pa o tem božanstvu skoraj da ni podatkov, tako da je možno, da je bilo to le ime, ki so ga Slovani uporabljali za kakšno drugo božanstvo, ko so govorili o Črnobogu, obstajajo pa tudi domneve, da se je ta dualizem temnega na eni, ter svetlega boga na drugi strani razvil šele v času dvoverja, ko se je po Evropi začelo širiti krščanstvo in sta stara evropska in nova tuja vera nekaj časa soobstajali. Če je to res, sta bila Črnobog in Belobog seveda le druga verzija cerkvenega boga in hudiča, saj so se krščanski misijonarji v širjenju svoje religije velikokrat posluževali takšnih metod, da so rodnoverju postopoma dodajali krščanske koncepte, dokler ga niso uničili in nadomestili s svojim enobožjem. Še tri skrivnostna božanstva o katerih vemo danes zelo malo so bila Hors, Pripegala in Simargl. Hors je bil najverjetneje solarno božanstvo, mogoče celo isto kot prej omenjeni Dajbog ali Svarožič, Pripegala je bilo božanstvo prav tako najverjetneje povezano z soncem ali z ognjem, kar nam govori njegovo ime, ki si ga lahko razlagamo kot »pripekati«, Simargl pa je bil božanstvo, ki bi bilo lahko povezano z zimo, nekateri viri pa ga navajajo kot božanstvo s sedmimi glavami. Žal ne bomo o resničnih lastnostih in funkcijah nekaterih božanstev naših prednikov zaradi pomankanja zapisov in virov nikoli izvedili resnice, vendar pa vemo, da vsa predstavljajo takšne ali drugačne naravne sile, ter so povezana z raznimi pojavi v naravi, saj je rodnoverje, religija naših prednikov in naše krvi, pravzaprav vera v naravo in v njene zakone. Zato lahko rečemo, da je rodnoverje pravzaprav naravoverje, saj so mogočna starodavna ljudstva Evrope skozi čaščenje svojih bogov pravzaprav častila večno naravo ter živela v skladu z njenimi neuničljivimi zakoni.

Stare mnogobožne religije Evrope so predvsem etnične religije ali religije krvi, saj izhajajo iz neke kolektivne rasne zavesti, ter se zato v njih odražajo tudi naše specifične rasne lastnosti, pogledi na svet in tudi ideali naših prednikov, ki se odražajo v bogovih. Poleg tega, da so povezani z raznimi naravnimi silami in pojavi, predstavljajo naši bogovi tudi nek ideal h kateremu so stremeli naši predniki. Perun ni le bog groma in strele, temveč je bil tudi bog pravice, ki se vedno postavlja v bran zakonov in kaznuje prisegolomce, torej ideal bojevnika, enako pa velja tudi za Svetovida, ki se hrabro bori z vsemi sovražniki slovanskega rodu, ter brani slovansko zemljo pred sovragi. Naši predniki so verjeli, da so potomci bogov, da so z njimi združeni v krvi ter, da lahko z oponašanjem le teh tudi sami postanejo mogočnejši, bližji bogovom. Bili so zvesti svoji krvi in svojemu ljudstvu, svojih bogov niso ponižno prosili naj jih obvarujejo greha in poželenja, temveč so jih, z dvignjenimi glavami in grmečimi klici v nebo, pozivali naj jih ovenčajo s častjo in slavo. Ljubili so življenje, vendar pa se zato niso bali smrti, temveč so se bili pripravljeni boriti in umreti za svoje družine, za svoje ljudstvo, za svojo kri in dom. Davno so že minili ti dnevi starine, ko so hodili pod soncem, gazili po tej zemlji se zanjo borili, živeli in umirali. Čas, ko je človek živel v sožitju z naravo, ter se ravnal po njenih zakonih, slavil bogove svetlobe in bil zvest svoji krvi tone v pozabo zgodovine.Tema se spušča nad našo Evropo, tema, ki nam grozi, da nas bo vse pogoltnila. Grozi nam katastrofa kolosalnih razmer, katastrofa za katero so odgovorne tuje sile, ki nas želijo enkrat za vselej uničiti in izbrisati iz obličja te zemlje. Vendar pa še zdaleč ni vse izgubljeno. Upanje še vedno živi, živi v nas samih, v duhu naših prednikov in njihovih bogov. Šepet, ki ga slišimo, ko se znajdemo v noči obsijani z zvezdami, na osamljeni gozdni poti ali pa poleg naših veličastnih planinskih jezer, je šepet naših mogočnih praočetov, ki nas pozivajo, da se vrnemo nazaj v čas, čeprav le za trenutek, da občutimo njihovo strast in ljubezen do svojega ljudstva in domovine, njihov napor s katerim so zagotovili prihodnost svojim potomcem, torej nam, in predvsem njihovo voljo do obstoja, do življenja in do borbe. Oni so sedaj tisti, ki služijo nam za navdih, kot so njim služili njihovi očetje in bogovi. Njihov šepet, ki nas poziva, da vstanemo, ter se z vsemi sredstvi, ki so nam na voljo upremo temu genocidu nad našo lastno vrsto, ter uničenju naših in njihovih tradicij in kulture pa ne prihaja k nam iz globin preteklosti, temveč iz nas samih, iz naše duše ter iz naše krvi. Slišimo ga lahko vse glasneje in prihaja čas, ko bo ta komaj slišen šepet naših prednikov prerastel v grmenje, grmenje, ki bo odmevalo po vsej Evropi od severa do juga od vzhoda do zahoda, prišel bo dan, ko nas bo vodil glas prednikov, ko bomo znova odkrili svojo identiteto in moč svoje krvi. Kdaj pa bo napočil ta dan, ko bo naša domovina imela pred seboj spet svetlo prihodnost, pa je odvisno od nas samih.